6. februarja 1958 se je ponesrečilo letalo s 44 potniki, potem ko so ponovno poskusili vzleteti na letališču v Munchnu. Nesreča je vzela 23 življenj, med njimi je umrlo tudi 8 nogometašev Manchester Uniteda in 3 funkcionarji kluba. Nikoli ne bomo pozabili tega tragičnega dogodka.

Najbolj črn dan: 6. februar 1958

Ta dan bo vedno obkrožen na koledarju pri vsakomur, ki je povezan s klubom Manchester United.

Na ta najbolj črn dan leta 1958 v vsej Unitedovi zgodovini je 23 ljudi – tudi osem igralcev Uniteda in trije funkcionarji kluba – umrlo zaradi hudih poškodb, ki so jih utrpeli v letalski nesreči na bavarskem letališču.

Ko so se vračali s tekme Lige prvakov proti beograjski Crveni zvezdi (3:3), je letalo pristalo v Nemčiji, da bi dotočili gorivo. Prva dva poskusa vzleta sta bila neuspešna, pri tretjem pa je letalo treščilo v zaščitno ograjo.

Dvaindvajset potnikov je umrlo na mestu nesreče, medtem ko je Duncan Edvards – eden izmed  osmih  žrtev med nogometaši – umrl zaradi poškodb 15 dni kasneje.

Tragedija predstavlja neizbrisen del Unitedove zgodovine. Ko je trener Matt Busby okreval po poškodbi, je zgradil novo veliko moštvo, ki je zmagalo v Ligi prvakov 10 let kasneje.

Roger Byrne (28), Eddie Colman (21), Mark Jones (24), David Pegg (22), Tommy Taylor (26), Geoff Bent (25), Liam Whelan (22) in Duncan Edwards (21) so umrli skupaj s člani osebja kluba, Walterjem Crikmerjem, Tomom Curryjem in Bertom Whalleyjem.

Umrlo je tudi osem novinarjev -  Alf Clarke, Tom Jackson, Don Davies, George Fellows, Archie Ledbrook, Eric Thompson, Henry Rose in Frank Swift, ki je bil bivši igralec Manchester Cityja. Ponesrečila sta se tudi pilot letala Ken Rayment in Mattov prijatelj Willie Sanitof. Med žrtvami sta bila tudi Bela Miklos in Tom Cable.

Nikoli jih ne bomo pozabili!

Igralci, ki ne bodo nikoli umrli, z besedami tistih, ki so jih najbolje poznali:

Roger Byrne -  28 let, centralni branilec. 277nastopov, 19 zadetkov, 33 nastopov za angleško reprezentanco.

»Imeniten igralec, veličasten v svojem gibanju. Roger je bil zelo hiter, obenem pa se je gibal, kot Nureyev (ruski baletnik).« - Trener Matt Busby

Geoff Bent - 25 let, centralni branilec, 12 nastopov.

»Ko je Geoff dozorel in dosegel svoja dvajseta leta, so ga snubili mnogi klubi, a je ostal zvest svojemu. Znal je paziti nase in hkrati močno napadati. Roger Byrne je stalno igral v prvi postavi in bil zelo hraber, to pa je tudi vzrok, da je Geoff odigral tako malo tekem, čeprav je bil tako dober, da bi lahko imel stalno mesto v kateremkoli moštvu.« - Jimmy Murphy

Eddie Colman -  21 let, bočni branilec, 107 nastopov, 2 zadetka.

»Eddie je bil živahen fant in odličen igralec. Žogo je vedno vodil, nikoli je ni brcal. Vedno je preigral nasprotnika. Poznan je bil po svoji gibčnosti.« - Wilf McGuinness

David Pegg - 22 let, krilni napadalec, 148 nastopov, 28 zadetkov, 1 nastop za angleško reprezentanco.

»David bi lahko bil velika pridobitev za katerokoli moštvo, saj je bil naravni talent na levi strani napada. Bil je zelo, zelo pameten. Naše daleč najboljše levo krilo.« - Sir Matt Busby

Mark Jones - 24 let, bočni branilec, 120 nastopov, 1 zadetek. 

»Mark iz Yorkshira je bil zelo prijeten fant, a po moje zelo svojeglav. Nihče si ni upal z njim zobati češenj.« - Bill Foulkes

Duncan Edwards – 21 let, bočni branilec, 175 nastopov, 21 zadetkov, 18 nastopov za angleško reprezentanco, 5 zadetkov.

»Ko se je Muhammed Ali razglašal za najboljšega športnika na svetu, sem se ponavadi nasmehnil. Največji med športniki je bil Duncan Edwards.« - Jimmy Murphy

»Bil je edini igralec, ob katerem sem se počutil manjvrednega.« - Sir Bobby Charlton

Tommy Taylor – 26 let, napadalec, 189 nastopov, 128 zadetkov, 19 nastopov za angleško reprezentanco, 16 zadetkov

»Cenim ga kot enega najboljših napadalcev vseh časov, pa sploh še ni izkoristil vsega svojega potenciala. Bil je tipični zabavljač iz Yorkshira, pogosto je igral klovna. Bil je zelo dober soigralec.« - Bill Foulkes

Liam 'Billy' Whelan – 22 let, napadalec, 96 nastopov, 52 zadetkov, 4 nastopi za Republiko Irsko.

»Billy je bil čarovnik z žogo na nogah. Nisem prepričan, če se je sploh zavedal, kako dober je bil in kako dober bi lahko šele postal. Napadalec svetovnega formata! O tem ni dvoma. Njegova vizija in podaje so bile popolne." - Albert Scanlon

Walter Crickmer, Tom Curry in Bert Whalley – klubsko osebje

»Walter Crickmer me je spominjal na majhen dinamo, nič ni bilo zanj pretežko. Tom Curry nam je bil kot oče, Bert Whalley pa vedno v veliko pomoč.« - Bill Foulkes

Umrlim v čast je bilo veliko posvečenega, med drugim tudi pesem, Flowers of Manchester, ki je delo Micka Grovsa, enega prvotnih članov zasedbe The Spinners in velikega navijača Manchester Uniteda! Na naslednji povezavi si lahko naložite verzijo, kjer pesem citirajo znani obrazi Unitedove zgodovine in sedanjosti!

FLOWERS OF MANCHESTER, Mick Groves

One cold and bitter Thursday in Munich, Germany,
Eight great football stalwarts conceded victory,
Eight men will never play again who met destruction there,
The flowers of English football, the flowers of Manchester

Matt Busby's boys were flying, returning from Belgrade,
This great United family, all masters of their trade,
The pilot of the aircraft, the skipper Captain Thain,
Three times they tried to take off and twice turned back again.

The third time down the runaway disaster followed close,
There was slush upon that runaway and the aircraft never rose,
It ploughed into the marshy ground, it broke, it overturned.
And eight of the team were killed as the blazing wreckage burned.

Roger Byrne and Tommy Taylor who were capped for England's side.
And Ireland's Billy Whelan and England's Geoff Bent died,
Mark Jones and Eddie Colman, and David Pegg also,
They all lost their lives as it ploughed on through the snow.

Big Duncan he went too, with an injury to his brain,
And Ireland's brave Jack Blanchflower will never play again,
The great Matt Busby lay there, the father of his team
Three long months passed by before he saw his team again.

The trainer, coach and secretary, and a member of the crew,
Also eight sporting journalists who with United flew,
and one of them Big Swifty, who we will ne'er forget,
the finest English 'keeper that ever graced the net.

Oh, England's finest football team its record truly great,
its proud successes mocked by a cruel turn of fate.
Eight men will never play again, who met destruction there,
the flowers of English football, the flowers of Manchester

Spisal: Fluid